Vodstvo slovenskih partizanskih čet je sredi poletja 1941 postavilo smernice in temelje povezovanja štajerskih partizanskih skupin v večje enote. Razdrobljenost skupin je postala problem za ofenzivne napade na nemške enote, saj so slednje lahko uničile manjše skupine hitro in učinkovito.
Pohorski bataljon je bil ustanovljen 11. septembra 1942. Sprva je štel 90 bork in borcev. Borbeno območje bataljona je obsegalo področje med Dravo in Savinjo. Partizani so bili nenehno v ofenzivi in med septembrom 1942 in januarjem 1943 izvedli kar 105 oboroženih akcij. V noči na 9. oktober 1942 so požgali planinske koče na zahodnem Pohorju zaradi morebitnega nastanka nemških postojank.
Konec oktobra 1942 se je bataljon premaknil proti Osankarici in si koncem decembra tam uredil prezimovališče. Zgrajene so bile zemljanke, obnovljena stara drvarska koča, taborišče je bilo utrjeno s strojničnimi gnezdi in strelskimi jarki in dobro maskirano, čeprav gost gozd ni bil ravno najprimernejši za obrambo pred preračunljivim zavojevalcem. S hrano so bili preskrbljeni do pomladi.
Okupator v Maribor je dobival netočna in pozna poročila orožniških postaj o tem, kje se je bataljon nahajal. Za njim so pričeli pošiljati plačane in usposobljene vohune, lovce in gozdne delavce, ki so dobro poznali Pohorje. Prvim koristnim podatkom, pridobljenim od vohunov na orožniški postaji v Hočah v začetku januarja 1943, je sledila približna izsleditev lokacije partizanskega taborišča na Osankarici. Zapadla je velika količina snega, Nemci so utemeljeno domnevali, da pohorske partizanske sile ne bodo zapuščale svojega področja, sami pa se na spopad temeljito pripravili.
Okoli 2000 pripadnikov nemških vojaških, policijskih in pomožnih enot je v noči na 8. januar 1943 popolnoma zaprlo širšo okolico Velikega vrha. Nemške enote niti tistega dne niso točno vedele, kje se nahaja bataljon. Do prvega spopada je prišlo okoli dvanajste ure, divja borba pa je trajala dve uri in pol, dokler niso pobili vseh borcev Pohorskega bataljona.
Ujet je bil le en ranjenec, ki je bil poleti 1943 ustreljen kot talec. Sredi januarja je padla nad Završami še zadnja patrulja bataljona in to je pomenilo konec partizanstva na Pohorju do jeseni 1943… Davek domovini je terjal 69 življenj, okupatorjeve izgube pa so se ustavile pri 18 mrtvih in 20 ranjenih.
Borci Pohorskega bataljona pa so zasejali seme odpora, ki ni izginilo ne v pohorskih snežnih zametih, ne v okupatorjevem nasilju. Ponovno je vzklilo in plamen odpora ni več ugasnil, le razplamtel se je v ogromen ogenj, ki je Slovence pripeljal do zmage in prinesel svobodo.
Besedilo: Iztok D. Utenkar
